Čas (J. in B. Jurjevčič / F. Ankerst / J. in B. Jurjevčič ter T. Mihelič)
Čas je velika zgaga,
obremenjuje nas
in čisto vse postara,
mogoče tudi nas!
Ta nori čas brezsrčni
olike ne pozna,
vse živo nadleguje,
se brzdati ne da.
Menda že pol stoletja
krog strica se vrti,
teži mu in nagaja
in pušča mu sledi.
Čas, čas, čas,
je pošten do vseh,
svojo pot ubira,
kar ni greh.
Čas, čas, čas,
svoj pečat pusti,
marsikaj odnese,
ne greši!
Prav res, da čas je zgaga
in res ni za ljudi,
od jutra do večera
povzroča nam skrbi.
Povsod svoj nos že vtika,
v ljubezen, muziko,
na kmetih in pri športu
in v šolah prav tako.
Čas, čas, čas,
je pošten do …
Temen žar preteklosti (J. in B. Jurjevčič / M. Vrh / J. in B. Jurjevčič )
Ni vedno lahko si v srcu priznati
napake mladosti, kot tisti večer.
Ko stal je pred vrati z rožo in vinom,
v meni budil je le strast in nemir.
Bila sem premlada in nisem mu rekla;
počakaj no malo, prezgodaj je še.
V očeh pa sem brala vse tiste poglede,
ki čuti na sebi jih mlado dekle.
Izgubljena čast in sanje
v tisti noči kdaj skeli,
ko bridkost mi gre v spoznanje
temen žar preteklosti.
Izgubljena čast in sanje
čas ne vrne mi nazaj,
kar nekoč bi možu dala
izgubila sem tedaj.
Le jutro prinaša mi sled bolečine,
v stare spomine se znova zaprem.
Minila mladost bo in mnoge še zime
ti nisi bil pravi, žal danes to vem.
Izgubljena čast in sanje
v tisti noči ,kdaj skeli…
Vigred (J. in B. Jurjevčič / F. Ankerst / J. in B. Jurjevčič ter T. Mihelič)
Takát, k’ v dežel’ je vigred,
od sreče na vek m’ gre.
Neraj b’ v’s svet objeva
pa stis’nva na srce.
Pomis’lte, kašna bva zemla,
če vigred sploh neb pršva.
Vsa zemla b bva tiha, m’rzva
pa v’s cajt brez lublena.
Punca n’č na s’krb’,
vigred bo p’ršva,
s sabo bo p’rnesva
cev koš flet’nga.
Nejveč bo zeléna,
lep’h, topl’h dni,
petja pa ‘lbezn’,
sreče za ‘ldi.
Ja, vigred, ‘lbez’n, muska,
na svet so naj lepš ‘rči.
Jest misl’m, de to je sreča,
k’ zmerej ogreje ldi.
Pomis’lte, kašna bva zemla,
brez cvetja pa lublena.
Sej taka b’ hmav um’rva,
če vigred mem ne b’ šva.
Punca n’č na s’krb’
vigred …
Preljubo veselje (ljudska/ ljudska/ J. in B. Jurjevčič ter T. Mihelič)
Preljubo veselje, oj kje si doma,
oj kje si doma, oj kje si doma?
Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca,
moj ljubček srca moj’ga.
Te iščem po polju, kjer rož’ce cveto,
kjer rož’ce cveto, kjer rož’ce cveto.
po logu zelenem, kjer ptice pojo,
kjer ptice pojo lepo.
Poslednjič veselje šele zasledim,
šele zasledim, šele zasledim.
Na vaško ledino pridirjam za njim,
pridirjam za njim, za njim.
Glej, tamkaj z otroki prijazno igra,
prijazno igra, prijazno igra.
Jim kratek čas dela, pri njih je doma.
pri njih je doma, doma.
Vrni se (T. Sečnik / F. Ankerst / M. Kokalj)
Sto obljub in želja,
vroči poljubi, solze,
v noči slovesa so priče,
rekel si: Vrnem se!
Iz globine srca
reka ljubezni mi vre,
kakor molitev goreča
zate, ker ljubim te!
Ti, sreča, ljubezen si moja,
po tebi hrepenim,
brez tebe moj svet je puščava,
samote se bojim.
Nemir moj so sanje o tebi,
ob sebi iščem te,
ej, sreča, ljubezen ti moja
vrni, vrni se!
Vonj ljubezni dehté
pisma, v njih tvoje ime,
srečo to stiskam na prsi,
ljubljeni vrni se!
Iz globine srca
reka ljubezni mi vre,
kakor molitev goreča
zate, ker ljubim te!
Ti, sreča, ljubezen si moja,
po tebi hrepenim…
Poiskal nekoč bom tebe (J. in B. Jurjevčič / M. Vrh / J. in B. Jurjevčič ter T. Mihelič)
Veter pel je melodijo, bil je tih pomladni dan,
v stari skrinji belo pismo, me zbudilo je iz sanj.
Ko v tišini čas obstal je, sem začutil utrip srca,
tisti hip se je končala ta mladostna pravljica.
Gledal sam sem liste bele, solze svoje brisal z njih,
vračal tja se med spomine, davno te že več ni v njih.
Stare slike obledele, tam neznani so ljudje,
a premlad sem bil, da mati bi povedala mi vse.
Poiskal nekoč bom tebe, moja prava mamica
in tedaj ti bom zaupal, kar zdaj nosim sred srca.
Poiskal nekoč bom tebe, vse povedal brez besed
vem bila si še premlada, in pred tabo celi svet.
Noč zaprla je vsa okna, mesec tiho je zaspal,
kdo bi vedel vse skrivnosti, ki jih čas ne bo izdal.
A nocoj je vse drugače, misli v dalje mi beže,
ko srce se le sprašuje, a kdaj spomniš se na me.
Poiskal nekoč bom tebe, moja prava mamica,…
Pravljica o jurčkih (J. in B. Jurjevčič / S. Drešar / J. in B. Jurjevčič)
Davno, davno v tihem gozdu,
tak je le na videz bil,
kdor pozorno je prisluhnil,
slišal je utrip prav živ
Vsak večer na robu jase
se odvijal je koncert,
so vsi lahko zapeli,
al’ ogreli inštrument.
Ko zagodli so gobani,
slišal se je nizek bas.
Ko zapele so lisičke
žvrgolel je sanjski glas.
Vsi pa najbolj so čakali,
kdaj se jurčki oglase,
da jim bodo zaigrali,
jih v delirij ponese.
Vsak je čakal na moment,
da se je stemnilo.
Kazat plesni svoj talent
vsem se je mudilo.
Veselilo se je vse,
vriskalo in pelo.
Vedno je tako bilo,
vsem je dobro šlo.
Stara jablana (J.in B. Jurjevčič / M. Rebernik / J. in B. Jurjevčič ter T. Mihelič)
V vrtu stara jablana
se spominja tistih dni,
ko so ptice spletale
v gosti krošnji gnezda si.
Jutra čudno tiha so,
pesmi ptic ne sliši se,
moč življenja vzela je
sok iz stare jablane.
Vsako leto manj spomladi bilo je cvetov,
vsako leto manj jeseni bilo je plodov.
Ko na zimo so snežinke prekrile spet breg,
zlomil jablano težak zapadel sneg.
Ko pomlad je spet prišla,
suhe veje v nebo
je molela jablana,
nič zelenja ni bilo.
Jutra čudno tiha so,
pesmi ptic ne sliši se.
Moč življenja vzela je
sok iz stare jablane.
Ko na zimo so snežinke prekrile spet breg,
zlomil jablano težak zapadel je sneg,
a življenje je kot čudež iz zemlje globin
mlado jablano pognalo iz korenin.
Ljubosumje (J. in B. Jurjevčič / F. Ankerst / M. Kokalj)
Ja, fant moj, zdaj pa Luna je za pričo,
da si res me goljufal,
saj sva videli te v parku,
kako sosedo si crkljal.
Hej, ljub’ca moja, kaj me obtožuješ,
da sosedo sem crkljal?
Jaz, le bolni sem sosedi
umetno dihanje dajal!
Krščen Matiček! To je to!
Spet sam peklenšček je zraven bil,
Punci lagal je, to in to,
fant pa ni ljubil, ne grešil!
Lepo sosedo je reš’val,
spretno oživljal ji je srce,
ko pa do zraka je prišla,
je kar zapela: »Prosim, še!«
Ja, polna Luna, ti si moja priča,
ti povej tem frajerjem,
da pri njih ne bom več pela
v duetu s tem prešuštnikom!
Svetuj mi, prosim, mila moja Luna,
kaj naj s fičfiričem tem?
Ali naj ga dam na ”čevelj”,
al’ to mu odpustiti smem?
Krščen Matiček! To je to!
Spet sam peklenšček je zraven bil,
Punci lagal je …
